Najina izkušnja s prostovoljstvom v slonjem zavetišču v Maleziji.

Slon… Najprijaznejša žival med nami. Živi mirno življenje v družinski skupnosti, poznamo pa tudi slone samotarje. Danes je na Zemlji zelo malo teh čudovitih velikanov. Ogrožajo jih divji lovci in zbiratelji slonovine. Vsako leto se pod prepovedanimi streli zgrudi ogromno teh velikih, mirnih, prijaznih in ljubečih orjakov samo za voljo njihovih oklov.

Destinacija: Kuala Gandah slonje zavetišče, Lanchang, Malezija

Za letošnje potovanje sva se odločila, da odpotujeva v Malezijo, ki velja za eno izmed zadnjih območji na svetu, kjer še najdeš redko vrsto divjih slonov, Elephas maximus borneensis, bolj poznano pod angleškim imenom Pygmy elephant.

Odšla sva v Lanchang, mesto severno od Kuala Lumpurja, do katerega je možno priti s vlakom, busom ali lastnim prevozom. Je mesto sredi ničesar, ki ne ponuja popolnoma nič drugega, kot sirotišnico oz zavetišče za slone. Izbrala sva najcenejši transport do zavetišča – bus ( za katerega sva plačala 2€ ) in se namestila v edinem prenočišču v okolici Dhia Homestay ( 22€ na noč ).

PROSTOVOLJSTVO V AZIJI IN DRUGJE PO SVETU

Prva stvar, ki jo je potrebno pojasniti je, kaj v tujini pomeni prostovoljstvo? Kot prostovoljec prideš delati v določeno zavetišče, največkrat preko posrednika, ki skrbi za dotično organizacijo, plačaš zajeten kupček denarja, zato da lahko prostovoljno delaš. Ja prav ste slišali, plačaš, da lahko čistiš slonji drek 😀 In še to v zelo visoki vlagi, na visoki temperaturi, kjer švicaš kot konj in spiš v sobi z vsaj 8 ljudmi.

Preden se lotiš takšnega dela v tujini je prav, da se zavedaš neprijetnih strani prostovoljstva. Po večini primerov se plača vsaj 1000€ za teden dni, za kar dobiš pokrito nočitev in 3 obroke dnevno. Kar draga nočitev kajne? Mogoče dobiš v ceno vključen skupinski izlet ampak po večini je potrebno doplačilo…

Kljub slabim pogojem prostovoljstva v tujini so najine tegobe neprimerljive z razmerami, ki jih morajo vsakodnevno preživljati živali, sploh da ne govorim o moralnem povpračilo, ki ga prejmeš, ko pomagaš živemu bitju. Takrat pozabiš na izmučenost, vročino, švic… in  si srečen ter hvaležen sam sebi, da si zbral pogum, šel iz cone udobja in odpotoval na drugi konec sveta.

SREČNO PRISPELA V KUALA LUMPUR, KAKO NAPREJ?

Po večletnih izkušnjah potovanja, kjer imaš 1.000€, za 2 osebi, za cel mesec potovanja po Aziji, resno razmisliš ali bi se pridružil organizaciji, ki želi isti znesek za enotedensko volontiranje… Odločila sva se, da odideva direktno do vira in poskusiva srečo brez posrednika.

Na ¨blef¨ sva odpotovala 2 uri stran iz glavnega mesta Malezije, kjer naj bi bilo edino zavetišče za slone v celinski Maleziji in se brez predhodne najave prikazala v recepciji centra. Saj naju ne morejo kar pustiti pred vrati… ali pač?

ZAVETIŠČE S TRADICIJO

Kuala Gandah center je bil ustanovljen leta 1989 s strani malezijskega oddelka za divje živali in je edino zavetišče za ostarele, poškodovane in zlorabljene slone v celinski Maleziji. Cilj centra je izobraževati javnost o pomenu ohranjanja živalskih vrst in zaščiti njihovega habitata. Njihova glavna skrb je rehabilitacija živali in čim hitrejša varna vrnitev slona v divjino.

V njihovi oskrbi je veliko sirot, ki so jih našli brez matere ali pa so se ujeli v jeklene pasti, ki jih kmetje nastavijo za zaščito svojih plantaž.

Srečujejo se s problematiko izgube habitata, kar pomeni da divje slone premeščajo v Nacionalni park Taman Negara, ki je edini primerni habitat, ki je še ostal za slone v Maleziji. Po celotni Maleziji in Borneu se srečujejo tudi s krivolovom, kjer lovci ubijejo samico zaradi slonovine in prodajo slonjega mladiča za v cirkus ali turistično ježo. Sloni, ki zaradi poškodb, travm ali neprilagojenosti ne morejo nazaj v junglo za vedno ostanejo v zavetišču.

Odrasli slon, nezmožen hoje zaradi poškodbe hrbtenice, ki jo je utrpel po večletnem delu v turizmu, prevažanja turistov na hrbtu.

ZAVRNITEV ALI SPREJEM?

Ali nama je uspelo brez predhodne najave, brez posrednika in brez zvitka denarja pomagati slonom le z najinim delom in nasveti. Če ste spremljali najino potovanje ste zasledili na Instagram story, kako sva skupaj z delavci zavetišča sekljala ogromne količine sadja, miksala mlečno formulo za slonje mladiče in jih na koncu opazovala pri kopanju v reki. In to vse brezplačno!

Center v sodelovanju s prostovoljci razbremeni svoje delavce, tako da lahko za en dan postaneš oskrbnik slonje družine, kar pomeni, da dan preživiš dobesedno v slonjem dreku 😀

V kolikor je edini cilj vašega potovanja delo v zavetišču, absolutno ne priporočam, da riskirate kot midva. Nama se je v praksi pokazalo, da še nikoli naju ni nihče odslovil, če sva se za nekaj odločila. Je pa bilo frustrajajoče, da nihče iz centra ni odgovoril na noben moj mail iz Slovenije, na nobena fb sporočila in skozi tripadviser nisem dobila drugega kot Malezijsko številko … Po drugi strani pa prebereš ogromno spletnih strani, kjer priporočajo obisk zavetišča, turistične agencije ponujajo izlete in oglede centra… V kolikor bi imela izbiro ne bi odšla v zavetišče, kjer niso sposobni odgovoriti na mail. Vendar ne pozabimo, da je to EDINO zavetišče za divje slone v celotni celinski Maleziji in morala sem izvedeti več, saj je obisk Malezije bil pogojen z obiskom tega zavetišča in ostalih zavetišč na Borneu.

Resnica o Kuala Gandah zavetišču

Prvi vtis, ko prispeš v zavetišče ni nič pozitiven ali spodbuden. Slonji mladiči zaprti v lesene ograde, odrasli sloni zaprti v premajhni ogradi in poleg tega priklenjeni z verigo. Ob zasliševanju enega izmed oskrbnikov kmalu ugotoviš, da to ni zavetišče, kot bi si ga zaželel.

Pri vprašanjih zakaj so sloni priklenjeni, koliko imajo površine namenjene za slone, koliko slonov so v resnici že izpustili nazaj v divjino, zakaj so mladiči toliko izpostavljeni človeškemu stiku itd… je postalo oskrbniku izjemno nelagodno in začel se je izmikati vprašanjem. Najina vztrajnost ni popustila, in tako nama je bil “primoran” razkazati območje in nama zaupal celotno zgodbo.

Največ osebkov pride v njihovo oskrbo, ker jih najdejo brez matere v jungli ali so se ujeli v jeklene pasti, ki jih kmetje nastavijo za zaščito svojih plantaž. V eno izmed pasti se je ujela tudi dve leti stara Eli, ki so ji posledično amputirali del noge in je sedaj za vedno v njihovi oskrb.

Enoletno slončico Lasah, so našli ob ustreljeni materi in bo v zavetišču za čas otroštva, nato jo bodo vrnili nazaj v divjino.

V zavetišču imajo preko 45 slonov, za katere je potrebno pripraviti vsakodnevno preko 100kg sadja.

Z Eli in večino mladičev je možen človeški stik, saj se zaradi poškodb ne bodo vrnili nazaj v naravo in je za njihovo dobro, da se navadijo na človeka in ga sprejmejo.

Vsi sloni v ujetništvu se morajo podrediti vsaj enemu človeku, svojemu vodniku (mahouti). To je edini način, da bo slon preživel, saj le z ukazi in trdo voljo je možno skrbeti za divjega slona. Divji slon ne mara človeške družbe, pa čeprav ga hraniš in mu daš zavetje. On ve, da v kolikor ne bi prišli ti človečnjaki bi on še vedno živel doma, v jungli.

Kaj sedaj?

Resnica je ta, da nimajo dovolj finančnih sredstev, da bi lahko zagotovili kvalitetno življenje slonom. Edini prihodek od nas turistov, dobijo s tem, ko kupiš banane in z njimi nahraniš slone. Imaš tudi možnost donacije, ki pa ni ravno jasno določena za kaj bo uporabljena. Ker so edino slonje zavetišče v celotni celinski Maleziji so prvi, ki prejmejo klic o najdenem slonjem mladiču. Pogosto dobijo tudi klic jeznega kmeta, ki mu je ponoči slon razdejal pridelek… Vedo, da ne morejo poskrbeti za vse slone in tako se borijo z lastno moralo, saj so postavljeni pred dejstvo ali pustijo umreti žival ali pa jih sprejmejo v zavetišče in poskušajo po svojih najboljših močeh poskrbeti zanje.

Najin namen je bil preživeti vsaj teden dni v zavetišču, vendar njihov sistem ni temu prilagojen. Ne ponujajo nočitve in obroka, kot bi ga prostovoljska organizacija morala. Večino denarja dobijo od države in ne razmišljajo, kako lahko skozi prostovoljstvo pomagajo slonom do boljših pogojev. Vsi delavci v zavetišču imajo resnično radi živali in so zaljubljeni v slone. Razlog za prezgodnji odhod je bil sistem, ki nama ni odgovarjal, saj bi v vseh letih delovanja lahko našli boljše načine za oskrbo slonov. Poleg vsega nimajo dovolj veliko območje, da bi sloni prosto živeli v zaščitenem območju in jih posledično vsako noč priklenejo zaradi njihove varnosti in varnosti prebivalcev v bližini zavetišča. V nasprotnem primeru bi sloni ponoči odšli v lov za hrano in kaj hitro zašli v nevarnost.

Odšla sva zelo žalostna in v dvomih, če bi zavetišče priporočila prijateljem. Hkrati naju je spremljal grenek priokus, saj ni druge organizacije, ki bi poskrbela za zapuščene, zlorabljene slone. Ta dan sva bila razočarana nad seboj in človeštvom, da smo pripeljali svet do meje, kjer zaradi naših dejanj umirajo nedolžne živali…

Do naslednjič, Niki

Foto: Stock.Xchng